Nagovor predsednika Državnega sveta mag. Blaža Kavčiča na 22. Mednarodnem forumu odličnosti in mojstrstva in 14. Konference zmagovalcev EFQM
Spoštovane udeleženke in udeleženci 22. Mednarodnega foruma odličnosti in mojstrstva in 14. Konference zmagovalcev EFQM, cenjeni prireditelji, visoki gostje iz tujine in domovine, gospe in gospodje,
izjemno me veseli in zelo sem počaščen, da ste me povabili na že tradicionalno srečanje, ki promovira dimenzije odličnosti in mojstrstva tako v poslovnem okolju kot v javni sferi in tudi v zasebnosti. Če tudi se gradniki odličnosti nenehno izpopolnjujejo, ostaja odličnost brezčasna civilizacijska vrednota. Zaživela je kot otrok humanizma in postala velik ideal renesančnih mislecev. Ti so si človeka predstavljali kot univerzalno bitje, ki ne meri na nič manj kot na univerzalno odličnost. Odličnost je izhajala iz osvoboditve človekovega brezmejnega uma, njegovih izjemnih kreativnih in inovativnih sposobnosti, ki so se lahko udejanile šele, ko so se končno iztrgale iz okov religijskih naukov o majhnosti človeka in njegove minljive kreature.
Osvobajanje človekovega uma se je nadaljevalo v vztrajnem iskanju ravnotežja med individualnim in skupnim, to pa je bilo mogoče le s procesom samospoznavanja. Tako je človek prišel do točke, ko je začel razmišljati o kakovosti. In na tej podlagi razvijal odličnost kot najvišjo stopnjo kakovosti! Od kakovosti do odličnosti pa ga je vodila pot organizacijskega razvoja.
Ta je v današnjem času z globalizacijo presegla lokalne,nacionalne, celo kontinentalne meje. Nenehno iskanje odličnosti nas žene k uspehom, ne glede na časovni, geografski ali interesni moment. V obdobju iskanja poti iz razmer globalne krize je še posebej pomembno, da na odličnost ne gledamo zgolj ko t na ozko, ekonomsko kategorijo, na kategorijo v okviru težnje po kvantitativni rasti. Ko govorimo danes o odličnosti, imamo v mislih povsem drug razvojni koncept – koncept napredovanja človeštva k uravnoteženemu uveljavljanju ekonomije, znanosti, kulture, umetnosti in ekologije, k napredku torej, katerega cilj je človekov vsestranski trajnostni in sonaravni razvoj. in v tem izjemno pozitivnem, če ne že kar vizionarskem kontekstu, razumem tudi usmeritev snovalcev Otoške strategije uveljavljanja univerzalne odličnosti in mojstrstva!
Izhajajoč iz te strategije sta danes »univerzalna odličnost in mojstrstvo sinonim za iskreno povezanost in ustvarjalno sožitje med ljudmi na svetovni ravni«. Zato lahko govorimo o univerzalni odličnosti tudi kot inovaciji vrednot sožitja in miru.
V tem kontekstu me izjemno veseli, da nova paradigma univerzalne odličnosti v marsičem sovpada s konceptom nove družbene paradigme, o kateri smo v Državnem svetu v času aktualne gospodarske krize že večkrat spregovorili. Med drugim smo opozorili, da je za oblikovanje proti kriznih ukrepov najprej treba poiskati vzroke za nastalo situacijo in prepoznati krizo vrednostnega sistema in krizo vrednot, ki izhajata iz navzkrižja interesov in možnosti. Nedvoumno smo dokončno soočeni s kolizijo aktualne globalne ekonomije in celostnega uravnoteženega sonaravnega razvoja.
Osebno sem prepričan, da se odkrivanju epicentra vzrokov za globalno krizo lahko približamo z analizo negativnih posledic globalizirane gospodarske paradigme, ki temelji na konceptu rasti – proizvajati več n več, več in ceneje, dejanskega stroška negativnega vpliva na družbene in okoljske strukture pa ne plačajo transnacionalne korporacije, ki na osnovi tega koncepta kujejo visoke dobičke. Plačamo ga mi, davkoplačevalci, delno danes z davki, vse bolj pa tudi z negativnimi družbenimi in okoljskimi posledicami – mi in za nami prihajajoče generacije. Globalizacija je sicer prinesla nekatere pozitivne sadove – hiter tehnološki razvoj informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij, zniževanje proizvodnih stroškov, koristi ekonomij obsega. Bolj podrobno pa je treba pogledati tudi negativne plati globalizacije, predvsem socialno in okoljsko erozijo. Ogrožen je obstoj in razvoj kreativnega, motiviranega srednjega razreda. Neoliberalne družbeno gospodarske vrednote – prosto delovanje tržnega mehanizma, liberalizacija, deregulacija, zmanjševanje neučinkovite državne birokracije – so, nominalno gledano, dokaj privlačne. Najbolj viden in relevanten praktični dosežek nekaj desetletij uveljavljanja teh načel pa je krepitev monopolnih in oligopolnih pozicij mednarodnih korporacij. Pravzaprav torej nasprotje liberalizma in delovanja mehanizmov svobodne tržne konkurence.
Pomembno se mi zdi opozoriti tudi na potrebo po jasni definiciji in razmejitvi med cilji in sredstvi. kaj naj nam pomenijo kategorije kot so rast BDP, per capita BDP, absolutna in relativna dodana vrednost, tuje investicije v neko narodno gospodarstvo, mednarodna konkurenčnost?
Nedvoumno so to zelo pomembne kategorije, z njimi je prežeta tudi Lizbonska strategija. A vendar se mi zdi, da bi morali te kategorije razumeti bolj kot sredstvo in ne kot dokončne cilje kategorije. Kot cilj bi morali bolj jasno postaviti kakovost življenja državljanov. To pa pomeni, da je prišel čas, ko se bomo vse glasneje spraševali o smiselnosti proizvodnje in potrošništva v obsegu in obliki, kot je to sedaj. Filozof Tine Hribar je že pred četrt stoletja v študiji Moč znanosti in prihodnost slutil, kakšen čas prihaja in kaj bomo najbolj potrebovali. Pisal je o 19. stoletju kot stoletju produkcije, o 20. stoletju kot stoletju organizacije in o 21. stoletju kot stoletju orientacije. Pokazal je, da produkcija temelji na delu, organizacijo obvladuje volja do moči, orientacija pa izhaja iz želje, ki je odprta na vedenje. Ne gre za odpravo produkcije, je rekel, saj je ta še vedno temelj organizacije.
Gre za pomensko težo, za to, da »vprašanje orientacije, vprašanje ciljev in smisla postaja glavno vprašanje naše eksistence,« kot je poudaril v svojem referatu na blejskem srečanju vrhunskih politikov in intelektualcev leta 2001.
Iz krize bomo kot družba in posamezniki morali iziti drugačni. Če se ne bomo spremenili iz krize ne bomo prišli! Zastaviti si moramo vprašanje – kakšni? Trenutna gospodarska kriza je priložnost za to, da najdemo modele, najdemo nov sistem vrednot, vprašanje, kako naj živimo, delamo in razmišljamo? In to je izziv, ki ga imamo vsi pred seboj! Zato je nova ekonomska paradigma tudi nov izziv odličnosti. Trajnostno zasnovana družba po globalni krizi bo po mojem prepričanju lahko nastala šele na osnovi sporazuma o novi, drugačni družbeno-gospodarski paradigmi, katere temeljni element je prav nov pogled na koncept razvoja in rasti.
Ne vidim potrebe, da bi razglabljali o koncu kapitalizma, a o koncu nečesa se bomo morali sporazumeti, saj bi bilo nadaljevanje sedanjih trendov za človeško civilizacijo pogubno. Rešitev ne gre iskati v dokazano neuspešnih modelih avtoritarnih družb, na primer centralno-planskih gospodarstvih. Kategorije denarja, lastnine, stroška, prihranka, dobička, delovanja tržne konkurence verjetno ostajajo neizogibna sestavina nove paradigme, upam pa, da tudi spoznanja o omejenih možnostih navidezno liberalnega, ne reguliranega gospodarskega modela.
Nobeno področje družbenega življenja danes ne potrebuje tako radikalnega miselnega preskoka kot je to ekonomija. Če želimo razmišljati o drugačni ekonomiji – ki ima seveda bistven vpliv tudi na vsa druga družbena področja – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko.
Vrhunski, samokritični ekonomisti ugotavljajo, da ekonomske tehnike, matematični modeli niso dali niti realnih projekcij dosedanjih družbenih gibanj, niti ne morejo biti edini, morda celo ne najpomembnejši način iskanja novih rešitev. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija, etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva in nadaljnji razvoj celotnega planeta. Ekonomija ne sme in ne more biti ločena od ekologije in etike. Če trdimo, da bi se morala ekonomija v osnovi ukvarjati z zadovoljevanjem potreb vseh ljudi in njihovo blaginjo, pa za uresničitev te naloge in cilja nikakor ne smemo žrtvovati kvalitete naših medsebojnih odnosov, našega odnosa do drugih živih bitij in do okolja nasploh. Ekonomija, ekologija in etika so neločljivi deli celote! Če želimo razmišljati o pravični in trajnostno naravnani družbi, moramo vedno razmišljati o vseh treh e-jih skupaj.
Ta razmislek in na tej podlagi delovanje posameznikov in organizacij je tudi temelj kakršnekoli družbene odgovornosti.
Vprašanje ali je kriza posledica zgolj verige zelo slabih ali nespametnih poslovnih odločitev ali pa je posledica resne kršitve etike, je pravzaprav tavtološko. Gre za dve strani ene in iste medalje. Pri poslovni etiki ne govorimo samo o etičnosti poslovanja in odnosov znotraj podjetja, ampak tudi širše. Družbena odgovornost na primer podjetja je preko doseganja odličnosti in ustvarjanja trajnostne perspektive družbe bistven gradnik dolgoročne uspešnosti podjetja in je njegova konkurenčna prednost. Že dolgo je znana zamisel, da moramo podjetja razumeti in soditi kot državljane, od tod tudi slogan »podjetje kot dober državljan«.
Etični pristop mora postati tudi ekonomsko nagrajevan pristop pri poslu in v življenju nasploh, etičnost pa osnova za naše zahteve po odgovornosti in dobrem delu.
Spoštovani,
dva temeljna gradnika kakovosti življenja sta svoboda in blagostanje. Svoboda – kot fizična svoboda, seveda tudi varnost, svoboda duha, svoboda misliti drugače, svoboda biti drugačen. Blagostanje – kot omogočanje dostojne temeljne življenjske ravni, motivirajoč sistem kar se da aktivnega vključevanja v ustvarjalno življenje. Vsaka oblast je dobra zgolj toliko kot je pripravljena in zmožna zagotavljati državljanom vzdrževanje in rast kakovosti življenja! Gre za različne dimenzije, ki jih mora dobra oblast upoštevati in sicer od okoljskih, energetskih, do prostorsko urbanih in potrošniških. Družbeni razvojni cilj bi moral biti izboljšanje kakovosti življenja in povečanje blagostanja državljanov, merjeno s kazalniki človekovega razvoja, socialnih tveganj in družbene povezanosti.
Spoštovani,
danes in jutri bo na Otočcu spet središče zanimivih razprav, ustvarjalnega razmišljanja in inovativnih idej. Vsem udeležencem srečanja naj zaželim, da bi jim le-te služile kot spodbuda in izziv za nadaljnje uspešno delo na poti odličnosti in mojstrstva, letošnjemu dobitniku prestižne Velike nagrade odličnosti in mojstrstva pa iskreno čestitam.
Hvala.
