Avtopoieza kot samoobnova in samorazvoj
Čilska biologa Humberto Maturana in Francisco Varela sta ob proučevanju življenja opazila prisotnost vzorca nenehne reprodukcije samega sebe, za kar sta uporabila zanimiv izraz »avtopoieza«. Avtopoiezi pripisujeta dve karakteristiki, ki sta jih prepoznala ob proučevanju celic in sicer obstoj ovojnice oz. meje ter metaboličnega omrežja.
Ugotavljata, da se življenje ne more prištevati nobeni posamezni sestavini, temveč celotnemu zaokroženemu metaboličnemu (spreminjajočemu) omrežju. Celična struktura je odprt sistem in obstaja daleč stran od termodinamičnega ravnotežja in hitro razpade v prihajajočem stanju ravnotežja – celica torej umre, če celični metabolizem ne zagotavlja nenehnega toka energije za preurejanje strukture, kakor hitro se le ta približuje razpadanju. Živi sistemi so organizacijsko zaprti – so avtopoietična omrežja, ampak za materijo in energijo pa so odprti, saj potrebujejo nenehen tok materije in energije, da ostanejo živi.
Humberto Maturana in Francisco Varela sta oblikovala celovito Santiago teorijo (Santiago Theory of Cognition), v središče katere sta postavila sovpadanje procesa spoznavanja, torej procesa učenja s procesom življenja. Proces spoznavanja po tej teoriji vključuje samoobnovo in samorazvoj živega sistema. Definicija avtopoietičnega sistema po njima sloni na dejstvu, da so sistemi podvrženi strukturnemu spreminjanju vzorca omrežja organizacije in sicer kot:
Samoobnavljanje (reprodukcija), kjer naravni sistemi nadomeščajo odmrle celice in s čimer organizem vzdržuje svojo stalno identiteto oziroma vzorec organizacije.
Ustvarjanje nove strukture oziroma novih povezav v avtopoietično omrežje, kjer so te spremembe bolj razvojne kot ciklične, ki se pojavljajo nenehno in bolj kot posledica vpliva okolja kot pa notranje dinamike.
Ključno sporočilo Santiago teorije je torej v tem, da živ sistem reagira avtonomno na vplive iz okolja s strukturnimi spremembami in tako preureja svoj vzorec povezav, pri čemer vzdržuje svobodo odločanja pri tem, kako in kaj bo razbral iz sporočila okolja in kaj ga bo »vznemirilo«.
Na FOŠ se ob iskanja odgovorov na izzive prihodnosti v zadnjem obdobju intenzivneje osredotočamo v raziskovanje fenomena avtopoieze, pri čemer pa ne bomo razočarani, če bomo te odgovore prepoznali v rešitvah iz preteklosti.
prof. dr. Boris Bukovec, dekan
GjVLZZG5IU8
