Canvas Spletni referat Slovensko English

HRM – ključen proces pri obvladovanju organizacijskih sprememb

Ko stremimo k uspešnosti organizacijskega sistema, moramo upoštevati dejstvo, da je človek ključni dejavnik vseh aktivnosti. Tako človek načrtuje organizacijski sistem, ga vzpostavi in je tudi njegov izvajalec. Opredli poslanstvo, vizijo ter cilje, za njihovo dosego opredeli strategije in razdela konkretne naloge. Na izvajalski ravni pa se kot realizator aktivnosti, naravnanih na dosego opredeljenih ciljev, zopet pojavi človek.

Delovanje človeka v organizaciji pa je odvisno od njegove motiviranosti. S svojim delovanjem želi človek zadovoljiti svoje potrebe. Vsaka aktivnost je tako inicirana z nekim motivom, ki dejansko predstavlja vzrok za določeno dejanje oziroma ravnanje. Motiv lahko enačimo tudi z nagibom oziroma s spodbudo za aktivnost. Pod motivacijo razumemo torej vse tisto, kar človeka vzpodbudi k neki aktivnosti, oziroma vse tisto, kar odreja smer, intenzivnost in trajanje neke aktivnosti. Pri tem je smer aktivnosti opredeljena s cilji in potrebami, ki jih človek želi realizirati, intenzivnost motivacije pa se v glavnem manifestira kot sposobnost premagovanja ovir in kot vztrajanje pri odločitvi za izvedbo določene aktivnosti.

Motivacija je torej tisti »motor«, ki pogojuje realizacijo aktivnosti in dosego uspešnosti oziroma organizacijskega razvoja. Tudi ko si poskušamo predstaviti, v inženirski praksi pogostokrat uporabljen Ishikawa diagram (diagram vzrok-posledica oz. ribja kost diagram), ki nakazuje interakcijo med osebjem, materiali, stroji, metodami in okoljem, lahko ugotovimo, da je najpomembnejši zagotovo človek, ki pa na prvi pogled predstavlja le enega od petih vzročnih faktorjev. Toda če pogledamo malo širše, vidimo, da je za opazovani proces človek izbral tudi stroj, material, opredelil metodo dela, delovne pogoje in ne navsezadnje tudi usposobil delavca za kakovostno obvladovanje procesa. Povsod pridemo do imena in priimka.

Moje celotna razmišljanje o ravnanju z ljudmi pri delu so oblikovna na izhodiščni predpostavki, da ko govorimo o uspešnosti organizacijskega sistema, govorimo o njegovi kakovosti in da le te ni možno doseči brez stalnega organizacijskega razvoja in celostnega osrediščenja na usmerjanje ustvarjalnih zmogljivosti zaposlenih. Menim, da je pri tem bistvenega pomena organizacijska kultura, ki mora omogočati tako komuniciranje, ki bo dajalo toliko motivacijskega naboja, da bo ustvarjalnost sestavni del vsakega opravila.

prof. dr. Boris Bukovec, dekan