Sreča pomeni srečati samega sebe
V enih od prejšnjih razmišljanj o življenju in ustvarjalnosti sem za iztočnico uporabil definicijo življenja kot jo je zapisal Dalai Lama: »Življenje je proces spoznavanja samega sebe za dobrobit drugih.«
Tudi ob razmisleku o sreči se mi zdi ta definicija življenja ustrezna iztočnica, saj je kakovost življenja zelo povezana s pojmom sreče. Pa ne mislim ob tem na srečo kot »odsotnost nesreče«, temveč na srečo v smislu prepoznavanja in udejanjanja lastnega življenjskega poslanstva in s tem doseganja osebnega miru in pristnega zadovoljstva.
Potovanje do sreče sovpada z življenjskim potovanjem, kjer ob srečanju z različnimi izzivi nizamo svoja spoznanja. V tem stavku sem namenoma uporabil besedo »srečanje«, saj se mi je zapisala sama po sebi in ker želim postaviti tezo, da beseda sreča izhaja iz besede srečanje. Prevzame nas poseben občutek osebnega miru in pristnega zadovoljstva, ko srečamo dobrega prijatelja, ko se srečamo na družinskem snidenju, ko se srečamo z ustvarjalnimi izzivi, ko se srečamo z zanimivim branjem, ko se srečamo z novimi kraji...
Ta srečanja nas bogatijo in s temi srečanji se krepi naš proces spoznavanja. Toda pozor! Ta srečanja so sredstvo za doseganja ključnega namena – spoznavanja samega sebe in s tem priložnosti, da se srečamo sami s sabo. Menim, da smo srečni takrat, ko smo v sozvočju s samim seboj oziroma, ko spoznamo, da živimo svoje sanje. Srečni smo torej, ko srečamo samega sebe.
O tem, kdo je odgovoren za srečo posameznika pa je že v prejšnjem tisočletju Edvard Kardelj zapisal: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.« Pa tudi star slovenski pregovor pravi, da je vsak svoje sreče kovač.
prof. dr. Boris Bukovec,
dekan
HC04zQV7Hrw
