2014-09-26: Zaupanje = Strokovnost x Verodostojnost
Velikokrat uporabljamo besede, o pomenu katerih pa ne razmišljamo pogosto. Pri tem je pomemben tudi naš miselni vzorec, ki nam je lahko v pomoč. Meni osebno zelo pomaga, če v posamezni besedi prepoznam njene »sestavne dele« ali pa si kakšno besedo zapomnim v »obliki formule«.
Tako si recimo besedo zaupanje razlagam kot zmnožek strokovnosti in verodostojnosti. Torej po tej »formuli« nekomu zaupamo, če nas prepriča s svojo strokovnostjo in je pri tem še verodostojen. Pri tem je pomembno dejstvo, da med strokovnostjo in verodostojnostjo ni znaka seštevanja, ampak je znak množenja. Ko neki osebi priznavamo strokovnost in tudi verodostojnost, posledično tej osebi zaupamo.
Obstaja pa tudi verjetnost, da nekomu priznavamo strokovnost, pa mu vseeno ne zaupamo, saj nas pri njem nekaj moti. Moti nas njegova neprepričljivost, nezanesljivost oziroma njegova neskladnost med besedami in dejanji. Moti nas, če nekdo »oznanja nekaj«, dela pa nekaj po vsem nasprotnega. Slišimo eno, vidimo pa drugo. Moti nas, če oseba ni »dostojna veri« ki jo oznanja. Taka oseba je neverodostojna. Neverodostojnost zmnožena s strokovnostjo izniči zaupanje. Prav tako pa tudi ne zaupamo nekomu, ki je »vero-dostojen« pa je strokovno šibek. Množenje nečesa z nič pač daje zmnožek nič.
V iskanju osebne odličnosti in s tem tudi odličnosti vodenja, se moramo nenehno spraševati kakšna sta naša strokovnost in verodostojnost. Če si ne dovolimo dvomiti v našo strokovnost, je mogoče vzrok za zmanjšanje zaupanja v naši neverodostojnosti? Kako sem lahko odličen vodja, če ne ustvarjam zaupanja?
Uspešni menedžerji v gospodarstvu, ki prisegajo na vodenje z zgledom, pomen te formule poznajo že dolgo časa. Zavedajo se, da strokovnost lahko in morajo nenehno izboljševati. Še bolj pa se zavedajo dejstva, da jim spodrsljaj pri samo enem primeru neverodostojnosti lahko za vedno uniči sposobnost vodenja z zgledom in s tem kariero.
Voditelji v politiki pa se tega še ne zavedajo. Politiki bi se morali spraševati o svojem »zmnožku strokovnosti in verodostojnosti«. Z volitvami pač volivci »izražamo svoje zaupanje« nekomu. Zmagovalci poznajo formulo zaupanja, poražencem pa formula ponuja priložnost za analizo njihovega neuspeha. Je za neuspeh oziroma izražanje nezaupanja kriva njihova strokovnost? Kaj pa če je za njihov neuspeh kriva njihova neverodostojnost? A so mogoče volivci prepoznali njihovo neskladnost med besedami in dejanji? So prepoznali njihovo »nedostojnost veri«, ki jo kot politiki oznanjajo?
izr. prof. dr. Boris Bukovec,
dekan
GMePc5WAU4U
