Učenje, ustvarjalnost in inovativnost
Učenje, ustvarjalnost in inovativnost so pojmi, med katerimi velja posledična soodvisnost. Njihovo zaporedje v podanem naslovu nakazujejo na dejstvo, da inovativnost sloni na ustvarjalnosti, le to pa izhaja iz učenja. Torej, če želimo v organizaciji trajno dosegati inovativnost, se moramo osredotočati v trajno sproščanje ustvarjalnih potencialov zaposlenih, humus te ustvarjalnosti pa moramo prepoznavati v spodbujanju in negovanju učenja posameznikov, skupin in celotne organizacije.
Besedna zveza »učenje, ustvarjalnost in inovativnost« je na veliko izpisana tudi v samem modelu odličnosti EFQM. Izpisana je na veliko, a je v veliko primerih tudi spregledana. Vsi se v tem modelu osredotočajo predvsem v devet temeljnih meril, od katerih je pet dejavnikov in štirje so rezultati. Dejavniki so tisto kar organizacija počne in kako počne, rezultati pa so tisto kar organizacija dosega. Model jasno kaže, da so rezultati posledica dejavnikov. Odličnost pri dejavnikih vodi do odličnosti pri rezultatih. Toda to se ne zgodi samo od sebe! Tu je pomembna povratna zanka z vso razsežnostjo, ki jo pričakuje in zasluži besedna zveza »učenje, ustvarjalnost in inovativnost«.
Povratna informacija o vrzeli med želenimi in dejanskimi rezultati mora postati impulz za učenje, le to pa se mora nadgraditi z ustvarjalnostjo. Ključna je ustvarjalnost posameznika. Dobro je, če ustvarjalnost razvijamo, boljše je, če jo usmerjamo, najboljše pa je, če jo sproščamo. Inovativnost izhaja iz pristopa sproščanja ustvarjalnosti.
Žal v želji po inovativnosti prepogosto pozabimo, da je učenje njen potreben, ustvarjalnost pa zadosten pogoj. Tudi tu velja naravni zakon setve in žetve – če ne sejemo učenja, ne žanjemo ustvarjalnosti in če ne sejemo ustvarjalnosti, ne žanjemo inovativnosti.
prof. dr. Boris Bukovec
dekan
