Napredna IKT in preobrazba procesov poučevanja in učenja
Organizacijska teorija in praksa dokazujeta, da stopnja razvitosti tehnologije in tehničnih sredstev pomembno vplivata na organizacijo, organizacijsko strukturo in na procese dela. Pogled v zgodovino pa potrjuje tudi dejstvo, da se organizacija – kot ciljno usmerjena razmerja med ljudmi ni sočasno prilagajala novim razvojnim stopnjam tehnologije in tehničnih sredstev.
Kadar želim biti pri tem čim bolj prepričljiv, to študentom predstavim na primeru razvoja orožja in organiziranosti v vojski. V antiki, ko so bili kot orožje pretežno uporabljeni meči, sulice, loki in ščiti, je vojskovanje med različnimi vojskami potekalo v določenih »formacijah«, kjer so vojaki »korakali« eden proti drugemu. Ko so dva tisoč let za tem Napoleonovi vojaki namesto mečev, sulic, lokov in ščitov nosili v rokah puške, so še vedno korakali v »dva tisoč let stari organizaciji«. In da je primer še bolj tragičen, so »ohranjali dva tisoč let staro organizacijo« tudi desetletja po tem, ko se je v bojevanju pojavilo topovsko orožje. Prizori iz filmov tistega časa kažejo tragična, a junaška bojevanja vojakov, ki so bili »topovska hrana« zaradi neustrezne organiziranosti. Za večino teh smrti je bila »kriva slaba organizacija«.
Ta, priznam, da zaradi plastičnosti predstave tudi delno karikiran primer iz vojskovanja, kaže kako usodno pomembno je prilagajanje organizacije razvoju tehnologije in tehničnih sredstev. Primer je skoraj banalen, a obstajajo tudi področja oziroma dejavnosti, kjer je ta »napaka« v karikirani obliki še bolj očitna.
Če poskušam »pomesti to tematiko pred svojim pragom«, torej pred pragom visokošolskega izobraževanja, je po mojem prepričanju predhodno omenjena »napaka« tu še večja.
Če se postavimo v vlogo klasičnega profesorja v procesu poučevanja, lahko preko »karikiranega« zgodovinskega pogleda ugotovimo, da se frontalna razlaga z besedo ob prikazu slike s prstom v pesku, z ogljem po steni votline, s kredo po leseni tabli, s flomastrom po papirju, ob prosojnici preko grafoskopa, ob projekciji preko projektorja ali ob uporabi interaktivne table oziroma računalnika ni bistveno spremenila. Frontalno poučevanje in od slike z ogljem do slike z računalnikom. Od pradavnine pa do 21. stoletja. Od oglja pa do IKT ob zvonjenju vseh možnih zvonov, da prihaja 4.0 ali celo 5.0 industrija… Poučevanje pa še vedno v 1.0!?
V današnjem digitalnem okolju in ob bliskovitem razvoju IKT je skrajni čas, da se v procesih poučevanja in učenja zgodi korenita preobrazba. Sprememba mora biti transformacijska, ob čemer se mora spremeniti tudi organizacijska kultura. Menim, da bodo to obdobje preživele le tiste visokošolske organizacije, ki bodo svoje procese poučevanja in učenja preoblikovale skladno s priložnostmi, ki jih ponuja sodobna IKT.
Ob tem sem trdno prepričan, da ne smemo teh preobrazb izvesti v nenaravni logiki ali – ali, temveč v sonaravni logiki in – in. Torej ohraniti moramo prednosti klasičnega poučevanja z neposrednim kontaktom med profesorjem in študentom ter ob izkoriščanju potencialov e-poučevanja oziroma učenja. Prava izbira je izbira kombiniranega načina poučevanja in učenja.
prof. dr. Boris Bukovec,
dekan
