Organizacija in porajanje nove civilizacije?
Študentom pri predmetu Teorije organizacije vsako leto poskušam čim bolj uporabno predstaviti teoretična izhodišča uspešnega obvladovanja organizacij v okolju nenehnih sprememb. Ob tem uvodoma nikoli ne pozabim izpostaviti »FOŠeve« definicije: »Ciljno usmerjena razmerja med ljudmi – ORGANIZACIJA.« ter v »isti sapi« poudariti, da je organizacija »odprt sistem«. Organizacija »sama izbira svoj odziv na izzive iz okolja«, a se mora ob tem zavedati tudi dejstva, da je to njeno okolje vpeto v določen civilizacijski trenutek. O tem, da se vsakemu civilizacijskemu trenutku »prilega« svojstven paradigmatičen pogled na svet pa »razpravljamo« v sklopu študija na magistrski in doktorski ravni.
Menim, da moramo v tem obdobju biti še posebej pozorni na dejstva in dejavnike, ki nakazujejo porajanje nove civilizacije.
Množica proučevanj nastajanja in razvoja civilizacij prepoznava osnovni obrazec nastanka nove civilizacije, kot »obrazca vzajemnega delovanja izzivov in odgovorov«. Po tem obrazcu izzivi iz naravne in družbene okolice vzpodbudijo ustvarjalni odgovor v družbi ali družbeni skupini ter s tem tudi začetek procesa spreminjanja civilizacije.
Pomembna je ugotovitev, da civilizacija nadaljuje s svojo rastjo, če njen uspešni odgovor na začetne izzive zagotovi tako kulturo, ki zagotavlja dvig družbe iznad stanja ravnotežja k novemu stanju, kar samo po sebi že predstavlja nov izziv. Spreminjanje je dejansko večkratno ponavljanje obrazca izziv-odgovor ter stalno ponavljanje neravnotežja, ki vzpodbudi ustvarjalno uravnavanje.
Raziskovalci razvoja civilizacij poudarjajo, da omejevanje ustvarjalnosti onemogoča proces prilagajanja civilizacije, saj je kulturna evolucija onemogočena – poudarjajo, da ob takih pojavih civilizacija stagnira in na koncu propade.
Vzpon civilizacij je zaznamovan z neskončnimi raznolikostmi in večplastnostmi, ki pa se ob zatonu spremenijo v monolitnost in pomanjkanje domišljije. V razpadajoči družbi se elastičnost izgublja, istočasno se pojavlja tudi izguba notranje skladnosti med njenimi posameznimi deli, kar neizbežno vodi do izbruha družbenih sporov in razdora. Ključna je torej izguba družbene kreativnosti in posredno družbena nesposobnost iskanja odgovorov na pojavljene izzive.
Lahko v predhodni utemeljitvi najdemo dejstva in dejavnike našega vsakdana?
Lahko parafraziramo »žalostno, toda resnično«, ali pa se odločimo, da vsak od nas postane agent sprememb in spreminjanja. Imamo svobodno izbiro našega odziva na izzive.
prof. dr. Boris Bukovec,
dekan