Obvladovati kakovost pomeni obvladovati spremembe
Po dvajsetih letih v avtomobilski industriji in po dvajsetih letih dela v akademskem okolju, si drznem postaviti mnenje, da večina problemov v praksi izhaja iz nepoznavanja osnovnih »temeljnih definicij«. Kontekst delovanja naših organizacij je kompleksen, a to ne pomeni, da rešitve ne morejo biti enostavne.
Tu ne morem mimo krajšega razjasnjevanja temeljne definicije kakovosti. Osebno mi že nekaj desetletij pri tem pomaga pogled na Total Quality Management (TQM) preko definicije, ki jo je zapisal eden največjih gurujev kakovosti, Philip B. Crosby: »TQM pomeni zbir konceptov, ki jih uporablja vodstvo, da vzpostavi tako organizacijsko kulturo, v kateri se SPREMEMBE vedno izvedejo korektno in kjer vladajo odlični odnosi med zaposlenimi, dobavitelji in kupci. To je odgovornost vodstva.«
Definicija ne podaja konkretnega in enoznačnega odgovora, kateri so ti »koncepti, pristopi, modeli, orodja ...«, zelo jasno pa pove, da je v središču gradnja organizacijske kulture, torej »DNK« organizacije, ter da je TQM osrediščen v obvladovanje sprememb. Zelo zgovoren in jasen je tudi zadnji stavek o odgovornosti vodstva.
Iz te definicije je razvidno, da področji kakovosti in obvladovanja sprememb sovpadata in da tako sovpadajo tudi »koncepti, pristopi, modeli, orodja ...«. Obvladovanje sprememb oziroma izzivov je bila, je še vedno in tudi še vedno bo »stalnica« vseh vodij – tudi če govorimo o industriji 4.0 in družbi 5.0.
Ob tem pa ne morem mimo »lastnega občutka«, da se ob očitnem trendu rasti »poveličevanja potrošništva« opaža trend čedalje bolj »površinskega« oziroma »instant« pogleda na izzive kakovosti in odličnosti.
Zaskrbljujoč je tudi trend siromašenja kritičnega sistemskega razmišljanja na osebni, organizacijski in civilizacijski ravni. Razmišljanje je sestavni in temeljni dejavnik delovanja, kakovost delovanja pa »še vedno« sloni na udejanjanju principa PDCA (Plan-Do-Check-Act). V čedalje večji odsotnosti sistemskega razmišljanja ne moremo pričakovati kakovostnega planiranja, ki je – je bilo – in bo osnova za kakovostno delovanje.
Če ni kakovosti v zasnovi, je ni tudi v izvedbi. Če ni kakovosti v »P«, potem je ne pričakujmo v »D«. Če ni celotnega »kroga PDCA«, potem ni osnov za potovanje od kakovosti do odličnosti. Tako jasno in enostavno, da bolj ne more biti. Mogoče preveč jasno in preveč enostavno ter ravno zaradi tega spregledano!?
prof. dr. Boris Bukovec,
dekan
