7. velika nagrada odličnosti in mojstrstva, leto 2004
Prejemnik: upok. nadškof in metropolit Alojzij Šuštar
Obrazložitev:
Upokojeni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada nad Trebnjim očetu Alojziju in materi Mariji, rojeni Kukenberger, kot prvi izmed desetih otrok. V tistem času je njegova rojstna vas še spadala pod župnijo Dobrnič, zato je bil nadškof krščen v Dobrniču v isti cerkvi kakor 123 let pred njim naš svetniški kandidat Friderik Baraga. Ko je nadškof Šuštar v Trebnjem končal pet razredov ljudske šole, so ga starši zaradi izredne nadarjenosti in pridnosti poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Škofovi zavodi so tako pomembno zaznamovali njegovo življenjsko pot, saj je tu prebil osem let in 1940 maturiral z odliko. Ko je bil kot ljubljanski nadškof pred sedmimi leti upokojen se je preselil v Zavod sv. Stanislava. Svoje spomine na gimnazijska leta je v zavodskem zborniku takole opisal: "V Škofovih zavodih sem bil od leta 1932 do 1940… Na zavod in gimnazijo imam najlepše spomine, posebno tudi na maturo. Včasih je bilo vse drugače kakor danes, razen tega, da smo imeli tudi takrat izvrstne profesorje, ki so bili vsi duhovniki, z dvema izjemama. (…) Hvaležen sem Bogu, da je prišlo do ponovne oživitve gimnazije, ker je bila velika nevarnost, da bi Zavoda sv. Stanislava ne dobili nazaj."
Po maturi je dr. Šuštar vstopil v ljubljansko Bogoslovno semenišče in na Teološki fakulteti končal prvi letnik filozofskega študija. Jeseni leta 1941 ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman poslal v Rim v znani zavod Germanik, kjer je na Gregorijani končal filozofske in teološke študije. 27. oktobra 1946 je bil v Rimu posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih tam tudi daroval novo mašo. Ko je leta 1949 dokončal študij v Rimu - dosegel je licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije - je zaradi bolezni po posredovanju prijateljev in dobrotnikov odšel na zdravljenje v Švico. Škof v starodavnem Churu ga je sprejel v službo in ga najprej nastavil za kaplana v znanem letoviškem kraju St. Moritz (1949-1951). Nato je dobil mesto profesorja filozofije in verouka na liceju Maria Hilf v Schwyzu (1951-1963). Potem so ga povabili v Chur, kjer je jeseni 1963 začel bogoslovcem predavati moralno teologijo. Leta 1968 je postal rektor nove Visoke bogoslovne šole v Churu. Istega leta ga je škof Johannes Vonderach imenoval za škofovega vikarja.
V času svojega bivanja v Švici je nadškof Šuštar sprejemal vedno bolj odgovorne službe. Predaval je na bogoslovni šoli, veliko pa je predaval tudi na različnih tečajih za laike v Zurichu in Baslu in tudi po drugih državah: Nemčiji, Avstriji, Italiji in Franciji. Poleg tega pa je opravljal še mnoge druge službe. Bil je referent za tisk pri švicarski škofovski konferenci, predsednik Duhovniškega sveta za škofijo Chur, predsednik uredniškega odbora tednika Kirchenzeitung. Bil je duša sinode v Churu, nato pa še skupne švicarske sinode leta 1972. Od leta 1971 do 1976 je opravljal pomembno službo stalnega tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE).
Leta 1977 se je vrnil v domovino in bil v začetku leta 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila 1980 pa prejel škofovsko posvečenje. "Božjo voljo spolnjevati" je njegovo škofovsko geslo. Na dan škofovskega posvečenja pred 24 leti je v zahvali po maši nadškof Šuštar z izbranimi besedami povedal, kaj mu pomeni škofovsko posvečenje in hkrati nakazal svoj program. Med drugim je rekel: "Škofovsko posvečenje je vidno zakramentalno znamenje in potrditev za služenje Bogu in ljudem, za oznanjevanje evangelija in za življenjsko pričevanje. Božjo voljo spolnjevati mi bo geslo in edino veljavno merilo za vse moje vodstveno in pastoralno služenje v Cerkvi, za vse prizadevanje in delo za človeka ter za vse odnose do družbe in sveta. To pomeni zame odločenost in pripravljenost, da iskreno in skupaj z vsemi, ki so dobre volje in hočejo pomagati človeku, iščem božjo voljo, tako iz evangelija in nauka Cerkve kakor iz znamenj časa in potreb ljudi ... Spolnjevati božjo voljo mi torej pomeni, da si bom z vsemi močmi prizadeval za resnico, pravičnost, mir in ljubezen, svobodo in srečo, kakor nas uči naš Gospod Jezus Kristus v svoji velikonočni skrivnosti križa, vstajenja in novega življenja."
Kako je svoj program izpolnjeval in ga še izpolnjuje nadškof Šuštar, naj ocenjuje zgodovina. Eno pa je gotovo: v 17 letih škofovske službe se je na njegovo pobudo in prizadevanje marsikaj spremenilo tako v Cerkvi na Slovenskem kot v naši družbi. Znani so njegovi napori, da bi bil božič dela prost dan; prav tako, da bi po domovih za starejše in v bolnišnicah ter v zaporih imeli možnost za duhovno oskrbo. Pri tem je oral ledino, saj je sam šel na prvi obisk, imel prvo mašo.
Iz bogatih izkušenj, ki si jih je pridobil v tujini, je dajal smernice za pastoralno delo v Cerkvi na Slovenskem in še posebej v ljubljanski nadškofiji. Med drugim je dal pobudo za pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije, čemur sta s svojimi zbori sledili tudi mariborska in koprska škofija; to je bila priprava na vseslovensko sinodo.
Ob birmah in drugih slovesnostih je obiskal vse župnije v svoji škofiji. V času njegove škofovske službe smo doživeli prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Na njegovo pobudo je bila v okviru Jugoslovanske škofovske konference ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, ki je potem nadaljevala delo v samostojni Slovenski škofovski konferenci. Bil je član - večkrat tudi v vodstvu - raznih mednarodnih komisij, svetov in odborov.
Znana so njegova prizadevanja pri osamosvajanju Slovenije, k čemur so veliko prispevale njegove zveze s tujino, povezave, ki so se stkale, ko je bil še v Švici in ko je deloval kot tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc. Obdobje, ko sem bil nadškofov tajnik (1990-1994), je bilo zelo razgibano, saj se je v tem času zgodil plebiscit, razglašena je bila samostojna država Slovenija, desetdnevna vojna, priznanje samostojnosti itd. Nadškof se je ves čas na mnoge načine zavzemal in vključeval v to dogajanje, še posebej v desetdnevni vojni za Slovenijo, saj je bilo v tistem času poslanih zelo veliko sporočil (faksov) v tujino, sprejemal je različne tuje delegacije, uporabil vsa osebna (mednarodna) poznanstva, da bi tako pripomogel k čimprejšnjemu končanju vojne. Nadškof je bil kot človek, ki je toliko časa živel v urejeni moderni demokraciji, vedno človek dialoga, zaupal je na dano besedo in iskal v pogovorih predvsem tisto, kar ljudi različnih pogledov povezuje med seboj.
Dr. Šuštar je veliko storil za promocijo Slovenije tudi kot predavatelj in ko se je udeleževal raznih mednarodnih srečanj. In še bi lahko naštevali. Pri vsej tej dejavnosti pa je tudi veliko objavljal tako v domačem kot tudi tujem tisku in izdal več knjig. Naštejmo tukaj samo nekaj pomembnejših naslovov iz njegove izredno obširne bibliografije: De caritate apud Joannem apostolum - doktorska disertacija (Rim 1951), Gewissensfreiheit - Theologische Meditationem (Einsiedeln - Zurich-Wien 1967), Friede als Auftrag (Luzern 1968), Prenova v Cerkvi (1980), Pismo slovenski mladini (1985), Na razpotjih časa (1986), Kako prav živeti (1988), Vest (1991), Katoličani na Slovenskem na prehodu v tretje tisočletje (1992), Sem komu odgovoren (1995), Prehojena pot - razgovori z Jelko Žmuc-Kušar (1990), Pogovor v vinogradu - Alojz Rebula se pogovarja z nadškofom Alojzijem Šuštarjem ob njegovi petinsedemdesetletnici (1995).
Tisti, ki ga pobliže poznamo, ga doživljamo kot globoko duhovnega človeka, moža močne vere in zaupanja. Velik je v vdanem prenašanju trpljenja. Je izredno delaven, discipliniran in natančen. Zaveda se, da je samo s pogovorom mogoče reševati stvari. Pri tem je jasen in odločen. Širina in odprtost za vse dobro je značilnost njegovega značaja, ki mu pomaga navezovati stike in graditi mostove med različnimi ljudmi in skupinami. Večkrat poudarja, da je optimistični realist.
Je preprost in potrpežljiv, hvaležen za vsako pozornost. Zase je zelo skromen, do drugih pa velikodušen in darežljiv, saj od njega nihče ne odide praznih rok, kdor potrebuje pomoč, pa naj bo to duhovnik ali berač. Občudovanja vredna so: spoštovanje in pozornost do vsakega človeka, dobrohotnost in razumevanje ter strpnost. Posebno čuteč je do bolnikov in invalidov ter starejših ljudi in do vseh kakor koli trpečih.
Dr. Šuštar je tako doma kot v tujini izredno spoštovana osebnost. Izredno težko je opisati njegovo delo saj bi za to potreboval bistveno več prostora. Prepričan pa sem, da je s svojo človeško plemenitostjo pomembno zaznamoval slovenski prostor in da je bil kot ljubljanski nadškof in metropolit pravi človek ob pravem času. Kljub tako pomebnim nazivom in službam, ki jih je opravljal na svoji življenjski poti, je ves čas ohranjal pristno človeško toplino, ter bi še na poseben način blizu preprostemu človeku.
Dr. Anton Jamnik
Ljubljana, 15.5.2004
