12. velika nagrada odličnosti in mojstrstva, leto 2009

Letošnjo Veliko nagrado odličnosti in mojstrstva Otočec so organizatorji podelili primadoni gospe Vilmi Bukovec. Nagrajenka je Dolenjka, doma iz Trebnjega in je desetletja ustvarjala v Slovenski operni hiši ter gostovala na najzahtevnejših opernih odrih po svetu. Forumu se je predstavila z naslednjim nagovorom:

"Danes je zame velik in prelep dan. Zdi se mi, da še ni tako dolgo, ko sem v Trebnjem pod gradom tekala bosa, plezala po drevju in na ves glas prepevala. Vedno sem si pa želela, da bi vsaj enkrat zapela v Operi stavek: »K večerji, gospod!«. Ne vem, kje sem to slišala, a ta stavek mi je neprestano zvenel v ušesih. Glejte, želela sem si malo, a prejela veliko. Seveda pod do uspeha ni bila lahka. Vojni čas mi ni prizanesel, a tudi moj poklic je terjal veliko, veliko truda, odpovedovanja in neprestanega učenja. Usoda pa je že tako hotela, da sem kmalu zasedla mesto, na katerem sem obstala štirideset let. Vloge so se množile in tako sem krepko izpolnjevala prerokbo prof. Matije Tomca ob mojem debiju, ko je zapisal v kritiko »to bo še močan steber ljubljanske Opere.« Prerokovanje se je uresničilo zahvaljujoč mojemu trdnemu zdravju in veliki odpornosti. V vsej moji karieri sem odpela maksimalno število predstav, a odpovedala sem samo eno. Dostikrat se je zgodilo, da sem bila hripava, skoraj brez glasu, a pela sem tako, da publika ni ničesar opazila. Bila sem pač požrtvovalna in rada sem pomagala, če je bilo treba. Pot v svet so mi odprla pevska tekmovanja in z njimi tudi prve nagrade. V Toulousu-Francija je tekmovalo sto štirideset kandidatov in to je bil za mene prvi zelo, zelo velik uspeh. Poleg denarne nagrade sem dobila tudi vrsto gostovanj. Prva opera, ki sem jo pela, je bila M. Butterfly, ki sem jo pela v italijanščini. Sledila ji je Margerita v Faustu v francoščini. Aplavzov na arije je bilo vedno toliko, da sem jih obvezno ponavljala. Skoraj ista zgodba se je ponovila naslednje leto na pevskem tekmovanju v Belgiji-Verniers. Ljudje so me zelo dobro sprejeli in ko sem prišla naslednjič na gostovanje, je bil čez cesto velik transparent: »Faust – Margerite chante la belle V, Bukovec«. V Barceloni sem pela Jaroslavo v Knezu Igorju, ko je prišel k meni vodja klakujev in me vprašal, koliko bom plačala za aplavz. Nič, sem rekla, pri nas ni te navade. Pa sem imela kljub odklonitvi bučen aplavz. Takih in podobnih doživetij je bilo še veliko. Še to bi rada povedala, da takrat ni bilo nobenih menedžerjev ali novinarjev, ki bi delali reklamo zate. Potovala sem sama, dostikrat sama v vagonu in ker je potovanje trajalo cel dan in celo noč, me je bilo včasih pošteno strah. V vzhodne dežele me je pošiljala beograjska koncertna agencija. Rusija, Grčija, Poljska, Bolgarija, Češka, Romunija in celo Kitajska. Posebno mi je ostal v spominu Kijev. Od opere do hotela so mi postavili špalir, mi aplaudirali in klicali: prihajajte ješčo! Bilo je nad vse ganljivo, ko so mi stare babuške poljubljale roko. V vseh teh deželah sem dosegla nepozabne uspehe. Glavnih vlog sem pela preko šestdeset. Seveda so mi bile nekatere bolj pri srcu. Če bi mogla, bi rada takoj zapela o ubogi jetični Mimi, pa Rusalko, Prodano nevesto, Butterfly, pa še in še … za to moje delo sem prejela veliko nagrad. Vse so moje, vse so priznanje za moje delo in jih visoko cenim. Ko so me spraševali, kako se pride do naslova primadona, sem lahko odgovorila: že ko prideš na svet, moraš prinesti s seboj glas in to nadpovprečen. Imeti moraš talent in ljubezen do petja in igranja. Pa še nekaj: roditi se moraš pod srečno zvezdo in biti pravi čas na pravem mestu. Pevsko tehniko pridobiš z dolgoletnimi vajami. Mene je vedno spremljala misel na pravilno petje, podnevi in ponoči sem premišljevala, kako bi bilo boljše. Pa še tako popolna tehnika ni garancija, da boš uspel. Poznala sem altistko s krasnim glasom v sobi a na odru je ni bilo slišati, glas ni nesel preko orkestra. Važno pa je, da imaš v glasu toplino srca, v sebi pa karizmo, tisto skrito moč, za katero rečemo, da jo imaš ali je pa nimaš. Ko sem imela prvo vajo za Siebla v Faustu, na odru, me je gledal dirigent Anton Nefat in dejal: «ta je naša, ne rabi obrabiti podplatov«. Veljalo je namreč reklo, da si zapisan gledališču, ko obrabiš trojne podplate na čevljih. Moram reči, da sem bila odrski človek. Oder me je čisto spremenil in mi dal posebnih moči. Bilo je v Splitu, ko sem pela Tosko. Po predstavi gremo navadno sodelujoči na večerjo. Tako smo stali pred gledališčem in čakali. Kaj pa čakamo sem vprašala. Odgovorili so mi Tosko.

Poročila sem se s z akademikom prof. dr. Vinkom Kambičem. Bil je otorinolaringolog, odličen zdravnik in svetovno znan znanstvenik. Bil je tudi strasten zbiralec starin in umetniških slik. Ko je umrl, sem izpolnila njegovo željo in v njegovi hiši v Metliki z veliki stroški, brez pomoči sponzorjev, uredila Galerijo Kambič. Občina Metlika mi je podelila naslov častne občanke. Tudi Narodna galerija v Ljubljani me je počastila z Valvazorjevim priznanjem. Vesela sem, da se je galerija v Metliki prijela in zdaj živi v spomin na mojega moža, pa tudi mene.

Sedaj sem tu med vami, Dolenjci! Zdi se mi, kot da sem prišla domov. Prelepo Dolenjsko sem vedno ljubila z vsem srcem, posebno pa Trebnje, ki mi je podelilo naslov častne občanke in sprejeta sem bila v Rastočo knjigo. Nekaj posebnega je pa trebanjski grad in naša hiša z velikim kostanjem, ki mi je dostikrat nudil zavetje v svoji široki krošnji. Dragi Dolenjci, spoštovani rojaki! Sprejmite mojo veliko zahvalo, da ste me izbrali in podelili častno mesto med znanimi Dolenjci."