Vzpenjanje na Olimp
Pred sedmimi leti sem napisal svoja krajša razmišljanja na temo osebne odličnosti ter se ob tem skliceval na knjigo Stephena Bertmana »Vzpenjanje na Olimp: miti in modrosti starih Grkov«. To knjigo imam navedeno tudi kot dodatno literaturo pri nekaterih mojih predmetih, je na razpolago v naši knjižnici in zavzema tudi posebno mesto na moji knjižni polici.
Večino svojih knjig sem doniral knjižnici FOŠ, to o »stebrih grške modrosti« pa hranim na posebnem mestu, poleg nekaterih drugih, h katerim se za »svojo dušo« »vračam« vsakih nekaj let. Odkrito priznam, da sem to navado povzel po navadi spoštovanega dr. Jožefa Ovsenika, enega naših vodilnih »organizaciologov«, ki mi je pred leti omenil svojo navado, da se sistematično loteva »ponovnih branj« njemu ljubih knjig. Tudi sam sem sčasoma prišel do spoznanja, da so ponovna branja knjig, ki so odločilno vplivale na naš proces spoznavanja in s tem na naš osebni razvoj bolj smiselna, kot »hlastanje po novih resnicah«.
Pravijo, da »po sedmih letih vse prav pride« in ravno v preteklih dneh sem knjigo Vzpenjanje na Olimp prebral ponovno. Enostavno sem imel občutek, da moram ponovno poseči po njej. To, da vsako leto študentom določene vsebine te knjige tudi predstavim in jo priporočim za branje, se mi zdi samoumevno, saj se »bere« kot zanimivo »potovanje« po mitološki zgodovini antične Grčije ter ob tem krepi vedenje o pomenu in aktualnosti humanizma, iskanja odličnosti, zmernosti, samospoznanja, razuma, nenehne radovednosti, ljubezni do svobode in individualizma kot gradnikih tedanje filozofije.
Moje knjige so polne opomnikov, pripisov, klicajev, vprašajev, pripisov,… Vem, da je to moteče za ostale bralce, toda, ker so »moje« so pač takšne in vedno dopišem kakšno novo idejo. Pri letošnjem branju knjige Vzpenjanje na Olimp sem ponovno pripisal še en klicaj k spodnjemu tekstu, ki ga imam tudi sicer na prosojnicah mojih predavanj, glasi pa se (Bertman, 2006, str. 5):
»Grški filozofi nas prosijo, naj se v našem podivjanem hitenju ustavimo in razmislimo, preden v vsem tem drvenju izgubimo sami sebe, preden izgubimo vpogled v to, kaj bi lahko sicer postali.
Prosijo nas, naj spremenimo našo pobesnelo hiperkulturo v človeško kulturo, dokler še ni prepozno. Toda, če ne moremo rešiti sveta, dodajajo, potem začnimo reševati vsaj sami sebe in tiste, ki jih imamo radi, kajti nov svet se lahko rodi prav iz takšnih majhnih in postopnih sprememb.«
Upam, da sem s to vsebino vsaj nekoga spodbudil k branju te knjige, ki s prepletom mitov in modrosti starih Grkov ponuja prijetno počitniško branje za zelo mlade, mlade in manj mlade.
prof. dr. Boris Bukovec, dekan
